Vizija

Mesto Kočevje leži na južnem delu Kočevskega polja ob ponikalnici, reki Rinži. Danes šteje nekaj več kot 9.000 prebivalcev, med slovenskimi mesti pa se postavlja z dolgo mestno tradicijo, utemeljeno leta 1471. Skozi vso zgodovino je bilo mesto Kočevje najpomembnejše regionalno središče južno od Ljubljane. V Kočevju sta bili skoncentrirana tako gospodarstvo, kot tudi šolstvo omenjene regije. Zato je bilo Kočevje migracijsko središče za vse okoliške kraje. Lesnopredelovalna in strojna industrija sta zaposlovali nekaj tisoč ljudi. To pa je bil temelj za razvoj kakovostnega srednješolskega sistema. Poleg smeri družboslovja in naravoslovja je Kočevje imelo več tehničnih in poklicnih programov. Od osamosvojitve do danes se je slika zgolj poslabševala. Lesnopredelovalna panoga ni doživela pomembnega razvoja in posledično dviga dodane vrednosti izdelkov. Zato tudi ni bilo mogoče ustvarjati novih delovnih mest, še zlasti ne bolj zahtevnih. Strojna industrija je ostala zgolj v manjših delih in v številnih primerih tudi ne temelji na lastnem razvoju. Slabe gospodarske razmere pa se kažejo tudi v šolskem sistemu. Ker je Kočevje izgubilo primat centra, se vse več dijakov odloči za šolanje v Ljubljani ali drugih večjih mestih. Medtem, ko gimnazijski program še uspeva zapolniti svoje oddelke, ima Srednja šola Kočevje vse več težav. Ironično, vendar je vpis izjemno skromen tudi v še obstoječih oddelkih lesarskih programov, čeprav Kočevsko še danes velja kot najbolj gozdnata pokrajina v Sloveniji. Kaj storiti?

Na gospodarskem področju se morata občinska uprava in vodstvo občine začeti proaktivno udejstvovati. Za gospodarski razvoj na Kočevskem je postalo jasno, da pomoč države ne bo dovolj, saj je treba zagotoviti tudi lastni kapital ali stvarni vložek v investicije. Upoštevajoč gospodarske razmere na Kočevskem, bo to mogoče le, ko se bodo naši gospodarstveniki medsebojno povezali in ob strokovni pomoči občine oziroma služb občinske uprave lahko skupaj prijavili za kompleksne razvojne projekte tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji. Te pomoči gospodarstveniki danes zelo pogrešajo, in to bo prednostno področje moje ekipe.

Na področju turizma je treba oblikovati celostno podobo Kočevskega. V to je nujno treba vključiti vse, ki na področju turizma že delujejo, tiste, ki se z njim želijo ukvarjati, in tiste, ki imajo veliko teoretičnega turističnega znanja. Tudi tukaj je treba preseči drobljenje in majhnost. Brez tesnega sodelovanja različnih turističnih panog razvoj namreč ni mogoč. Kako privabiti obiskovalce, če nimamo urejenih prenočitev? In kako jih gostiti, če nimamo restavracij? Sodelovanje, ki bi ga morala podpirati in koordinirati občinska uprava, je odločilnega pomena. Samo narava in dogodki, ki so zaznamovali Kočevsko, ne bodo dovolj, potrebni so tudi ljudje. Brez njih ni turizma in prav njim se želimo posvetiti v primeru izvolitve.

Velik kapital Kočevskega so domači ljudje v Ljubljani in drugje. Mnogi izmed njih so dosegli izjemne rezultate in imajo za seboj izjemne kariere. S številnimi smo se že pogovarjali in se tudi srečali. Pomembno sporočilo vseh je mogoče povzeti v enem stavku – pripravljeni so sodelovati pri razvoju Kočevskega, vendar jih do zdaj ni še nihče nič povprašal. V primeru izvolitve se bo to temeljito spremenilo. Vsi, ki imajo znanje, sposobnosti in si želijo sodelovanja, in to ne glede na njihovo prepričanje ali strankarsko življenje, so več kot zaželeni. Mnogo premalo je Kočevk in Kočevcev, da bi jih izključevali in izločevali iz gradnje svetlejše prihodnosti.

Kočevju in Kočevskemu bi radi vrnili, kar sta nekdaj že imela – položaj pomembnega regionalnega središča, ki bo omogočal visoko življenjsko raven svojim prebivalcem, dobro počutje domačinom in našim obiskovalcem ter skladen razvoj vseh aktivnosti, tako posameznikov, kot skupin. Cilj moje ekipe ob morebitni izvolitvi je zagotoviti takšno družbo, kjer ne bo izključenih, nepotrebnih in nezaželenih. Kjer bomo vsi medsebojno povezani, kjer bomo razumeli in udejanjali besedno zvezo medsebojna pomoč ter vedeli, da je posameznik sicer pomemben, vendar njegovo poudarjanje lahko privede tudi v izolacijo in osamljenost.

Zato tudi pravimo – skupaj zmoremo!