PETER PIRC

1. Kratek življenjepis

Rodil sem se v Brežicah, kjer sem obiskoval tudi osnovno šolo. Po končani elektrotehnični srednji šoli v Krškem sem nadaljeval šolanje na pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer matematika in tehnika, in leta 2000 študij uspešno končal. Med srednješolskim in univerzitetnim izobraževanja sem ob koncih tedna in med počitnicami priložnostno delal prek študentskega servisa in se tako naučil ceniti vrednoto, ki se ji pravi delo.

Leta 1999 sem se prvič redno zaposlil kot profesor matematike, in sicer na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani. Leto zatem sem opravil strokovni izpit.
Leta 2002 me je ljubezen pripeljala na Kočevsko. Istega leta sem odšel na civilno sedemmesečno služenje vojaškega roka, ki sem ga opravil v Centru Dolfke Boštjančič na Igu. Delo z duševno prizadetimi otroki je bila zame nepozabna in neprecenljiva izkušnja, ki je na novo postavila temelje mojemu življenju.
Leta 2004 sem se poročil in tako tudi uradno postal Kočevec. Istega leta sem sprejel tudi delovno mesto učitelja matematike na OŠ Zbora odposlancev Kočevje.
S poučevanjem v različnih izobraževalnih programih sem si pridobil bogate delovne izkušnje. Od leta 2003 občasno poučujem odrasle na SŠGT Ljubljana. Na Ljudski univerzi v Kočevju sem aktiven od leta 2004. Na začetku sem vodil razna izobraževanja računalništva za podjetja in občane, v zadnjem času pa se bolj posvečam vodenju različnih projektov.

Leta 2009 sem pridobil naziv svetovalec in na OŠ Zbora odposlancev Kočevje sprejel tudi delovno mesto pomočnika ravnatelja. Leta 2010 sem se vpisal v Šolo za ravnatelje in ga v letu 2011 končal, ter opravil ravnateljski izpit.

Septembra 2010 semna neodvisni Listi Moja Kočevska kandidiral na lokalnih volitvah in meseca novembra sprejel mesto svetnika v Občinskem svetu občine Kočevje, ter bil v času mandata vodja svetniške skupine Moje Kočevske, ter aktivno deloval v odboru za družbene zadeve in Komisiji za Romska vprašanja Občine Kočevje.

Leta 2012 sem prevzel ravnateljevanje na OŠ Zbora odposlancev z jasnimi cilji, da izboljšam veliko stvari tako na področju gospodarjenja s šolo, delovanjem same šole na zunaj in znotraj. Dela je ogromno, a uspehi so že močno vidni. Cenim vsako delo, se tega nikoli ne branim in mi je vsako tudi izziv, le teh pa me ni strah.

Sem oče dveh hčera, kar nedvomno štejem za največji dosežek v življenju. Dom in družina sta zame neprecenljivi in neprimerljivi vrednoti. Svoj prosti čas namenjam najprej družini, ter absolutno športu. Na prvem mestu sta tenis in kolesarjenje.

Življenje jemljem kot vrednoto in dar, zato ga poskušam živeti odgovorno in hvaležno vsak dan.

2. Zakaj ste se odločili za kandidaturo?

Moram priznati, da me je v mandatu, ki se zaključuje večkrat prijelo, da bi vse pustil, da se ne bi ukvarjal z ljudmi, ki ne razumejo oz. nočejo razumeti in do onemoglosti peljejo svojo zgodbo, čeprav je dokazano neresnična, postavljena na lažnih osnovah. Človeka kot sem, take stvari močno utrujajo, jemljejo energijo, katero bi nemara lahko porabil drugje… Pa vendar sem in smo si v ekipi večkrat postavili vprašanje – kaj in komu bom najbolj ugodil z odstopom? Odgovor je bil na dlani in jasen, koristil bi ravno tem ljudem, ki bi lahko na ta način še toliko lažje trosili svoje nebuloze. Štiri leta, ki so za nami so bila težka, predvsem naporna je bila vsaka seja, a kljub poskusom, da se utrudimo, smo zdržali in se z novo ekipo podajamo v nove zmage. Veliko dela je kljub mnogim nagajanjem opravljenega in predvsem je to vidno, a še veliko ga čaka. Listo Moje Kočevske sestavljamo zagnani ljudje, ki imamo marsikaj pokazati, ki imamo znanje in ogromno energije, ter dejansko želimo dobro tako mestu kot Kočevcem, ki morajo še bolj začutiti povezanost z našim lepim mestom. Osebno menim, da lokalna skupnost ne more in ne sme biti poligon za politična obmetavanja, saj je most, šola, cesta, kanalizacija pomembna za vsakega od nas tu, pa naj si bo na tej ali oni strani… In ravno dejstvo, da se MOJA KOČEVSKA ne obremenjuje s politiko in jo sestavljamo ljudje, ki nismo člani nobenih strank, je zame odločilnega pomena, da na tej poti vztrajam. Politične igrice so nam prinesle tako na občinski, kot tudi državni ravni, veliko slabega. Sam izhajam iz krščanske družine in živim po krščanskih vrednotah in se nameravam vedno odločati po svojem prepričanju, s popolnoma čisto vestjo in nikoli na podlagi nekih malverzacij.

3. Na katerem področju se nameravate najbolj angažirati?

Glede na to, da vodim šolo, je zagotovo moje najmočnejše področje vzgoja, skrb za mlade, pomoč staršem pri vzgoji in šport. Kot v teh štirih letih bom bil najbolj aktiven na družbenem področju in na področju problematike Romov, saj obe področji kar dobro poznam. Romi so del nas, so ljudje kot vsi mi, imajo svoje pravice, nedvomno in najprej pa imajo seveda popolnoma enake dolžnosti, tako kot jih imamo vsi ostali. Na tem je potrebno absolutno vztrajati in biti nepopustljiv, seveda pa je na tem področju še veliko dela, ki pa se seveda ne more kot uspešno pokazati čez noč, temveč zahteva svoj čas.

Predvsem bi pa skušal v naslednjih letih s pomočjo MIR-a na nek način ozavestiti lastnike lokalov, da so tudi oni ključen dejavnik pri razvoju mladega človeka in kvalitetnemu preživljanju njegovega prostega časa, ki ga nikakor ne sme preživljati v opijanju. Želel bi v lokalni skupnosti dokončno vpeljati akcijo »Mladostniku prijazen lokal«.

4. Kaj dobrega počnete za vašo skupnost?

Na mnogih področjih skušam prispevati v dobro lokalne skupnosti. V prvi meri je gotovo to, da skušam v šoli, ki jo vodim, delati na sprejemanju in zavedanju vrednot, ki jih mora ta mladi rod sprejeti, če želimo, da bodo lahko le ti delali v družbeno korist čez leta. Staršem naših učencev in ostalim ljudem skušam z nasveti pomagati pri vzgoji otrok. Kot svetnik si v občinskem svetu prizadevam za stvari, ki imajo pomen in težo v krajevni ali pa lokalni skupnosti. V odboru za družbene zadeve si prizadevam za razvoj na področjih, ki sodijo v ta okvir (izobraževanje, kultura, šport, sociala…). V Komisiji za Romska vprašanja želim, da se s to problematiko resno soočamo, da sprejemamo to manjšino, jo vključujemo v vsakdanje življenje, skrbimo za to, da se integrira v lokalno skupnost, a hkrati absolutno zahtevamo, da izpolnjujejo vse zakonske norme, ki veljajo za nas ostale. »Skrb da, ne pa potuha«, je definitivno moj slogan pri tej skupini.